ISLAMIC CULTURAL CENTER LJUBLJANA
author | Žiga Ravnikar
mentor | doc. Maruša Zorec
project | 9th semester FA
year | 2009
Islamska skupnost nima svojega prostora v mestu, kar ostaja eden izmed večjih problemov Ljubljane. Prve pobude za izgradnjo IKC-ja so se pojavile že leta 1969. Do danes se je lokacija zamenjala petkrat.
Parcela na Parmovi je del širšega pasu remize. Degradirano območje, v bližini centra mesta, predstavlja velik, neizkoriščen potencial.
Osnovna ideja urbanizma je oživitev petih zelenih klinov Ljubljane. Zelena poteza se naveže na Rožnik, steče pod nivojem železnice in se ujeta med Parmovo ulico in tire nadaljuje proti severu.
Železnica ostane na nivoju parterja; realna varianta, hkrati deluje kot bariera, kar pušča pas med Bežigradom in Šiško odprt, fluiden. V primeru poglobitve se grajeno tkivo nadaljuje, zrašča, prazen prostor se manjša.
Urbanistična zasnova predvidi novo zazidavo, hrbtenico, ob Parmovi ulici. Na J delu je poslovni program, ki proti severu preraste v stanovanjskega. V zelenem pasu se pojavijo 3 dominante: islamski kulturni center, obstoječi železničarski muzej in objekt s predvideno kulturno vsebino.
V zeleni pas se vreže pot, ki omogoča dostop za pešce in kolesarje. Območje je z vozilom dostopno iz Drenikove ulice, skozi podvoza s Tivolske in Linhartove ceste (Celovška cesta). Parkiranje je zagotovljeno pod nivojem in z nekaj parkirnimi mesti za obiskovalce ob hrbtenici.
Zasnovo islamskega kulturnega centra sestavlja struktura zidov, ki z izoblikovanjem ustvarja različne ambiente. Svetloba je osnovni element, prostoru daje karakter, pomembna je tudi voda. Kot kvaliteta lokacije se kaže na novo predvideno zelenje, s katerim se zrašča grajeno tkivo. Dominanta je mošeja, katero zaobjame nizka struktura zidov. Ustvari se notranje dvorišče, ki komunicira z zelenim pasom. Povezavo kaže tudi bolj zasebni program (stanovanja, medresa, hamam…). Na drugi strani objekt obrača hrbet pešpoti, na katero se pripenja javni program (knjižnica, muzej, restavracija,…).
